Palma

Nekaj časa me ni bilo na spregled. Veliko razlogov ampak nič takega o čemer bi zdaj razpredala. Poleg tega to niti ni bil namen zapisa, ki sledi.

Muči oziroma okupira me nekaj drugega. Kaj je tisto, kar človeka spodbudi, brcne, porine ali kako drugače pripravi do tega, da se odpravi na pot samozaposlitve, na pot lastnega s.p.-ja ali d.o.o-ja oziroma na pot tega, da postaneš sam svoj šef.

Sama imam veliko idej, a se do zdaj še nisem pognala v tej smeri. Vedno je bilo nekaj, zaradi česar sem presodila, da še vedno ni pravi čas. Ni in ni, pa ne vem če je bilo vedno tako, saj sem v nekatere zadeve, zamisli,…, precej prepričana. Eno je vsekakor res, lastna, samostojna pot nikakor ni nekaj takega, kar bi lahko jemali kar mimogrede. Sama pravzaprav tega ne bi niti mogla. Preveč resno razumem, dojemam in se ukvarjam z vsem česar se lotim, da bi šla v nekaj tako ‘zaresnega’ mimogrede. Potem pa tehtaš: prednosti, slabosti, priložnosti, nevarnosti. Na koncu te enačbe s štirimi neznankami je trenutno še vedno vprašajček, zaradi katerega se še nisem odločila za veliki skok. Zaradi (res) objektivnih razlogov bo morala ta ekspedicija še malo počakati.

Mogoče me je tudi malo strah. Mogoče gledam na vse skupaj s preveliko mero perfekcionizma. Ampak, saj se skoraj nič na tem svetu ne da izpiliti do popolnosti, kajne?

Kje je torej prava meja med previdnim vstopom, skokom ali prisiljenostjo v vstop podjetništva. Je to sploh treba kombinirati ali je dovolj le ena sestavina.

Sama sem prepričana, da je dobro narediti kvalitetno mešanico vsega. Tako mešanico, ki bo delovala kot dobra motivacija, katalizator v smeri nečesa novega, dobrega, spodbudnega, v smeri novega (podjetniškega) izziva.

Ta pot me še čaka. Ne takoj temveč kmalu.

Zbudite se slabe volje, mogoče zaradi tega, ker ste slabe volje tudi zaspali, zvlečete se iz postelje, umijete, nekaj pozajtrkujete, nato pa odprete vrata omare. Kaj obleči? Ste med tistimi, ki ob takih dneh rad poseže po temnih barvah? Če se počutimo nekoliko slabše, kot bi sicer radi, verjetno ne bo pomagalo, če si nadenemo še črna, siva ali temno rjava oblačila. Bolje si je nadeti sončka, smeha, pozitivne energije … rdeča, rumena, zelena, oranžna … kar vabijo.  A je že res tudi to, da z barvami (nevede) izražamo, kako se počutimo, ne pa tega, kako bi se želeli počutiti. Čeprav bi res pomagalo, če bi skušali že z barvami vplivati na spremembo počutja, seveda iz slabšega na boljše. Pa saj ne da bi komu solila pamet, ker gredo tudi moje roke proti kakšni črno beli srajčki, ko bi bilo veliko bolje, če bi pograbile rdečo ali svetlo modro. Hja tako je to…

Ampak barve…o tem sem želela malo več povedati, saj so močno povezane s posameznikovim življenjem. Tudi ko izbiramo oblačila, ličila in nakit, so za nas pomembne barve. Temu posvečajo posebno pozornost predvsem ženske. Pri tem je v naši kulturi samoumevno, da lahko ženske izbirajo praktično med vsemi barvami (in imajo zato tudi več možnosti, da izberejo manj primerno kombinacijo), moški pa so pri izbiri bolj omejeni, seveda z vidika ustaljenega, splošnega prepričanja. Z izbiro barv hočemo poudariti lastno osebnost. Poleg tega so barve pomembne tudi pri urejanju barvitega, estetskega in prijaznega okolja, saj bi bilo življenje brez barv bolj kot ne pusto.

Čeprav barvam zelo radi pripišemo točno določen pomen, to ni tako preprosto, saj imajo že v okviru iste kulture več različnih, včasih celo nasprotnih pomenov. Med različnimi kulturami pa so razlike še bolj očitne. Poleg tega ima lahko vsakdo svoj individualen, samosvoj odnos do posamezne barve ali skupine barv.

Če kljub temu skušamo ujeti jezik sveta barv, dobimo naslednje:

RUMENA barva je barva optimizma, poživlja, ima pozitiven učinek na počutje. A pomenila naj bi tudi zavist, laži in neiskrenost.

ORANŽNA je mešanica rdeče in rumene. Simbolizira kreativnost in veselje, vpliva sproščujoče. Pomagala naj bi pri uspešnejšem in hitrejšem prebujanju. (To je vsekakor dobro vedeti!)

RDEČA barva je barva strasti, ljubezni, spodbuja aktivnost, lahko deluje vznemirjajoče in zato tudi nekoliko negativno. Pospeševala naj bi srčni utrip, višala krvni tlak ter spodbujala izločanje adrenalina.

ČRNA je barva negacije, velikokrat povezana z negativnim. V naši kulturi je to barva žalovanja. V svetu formalnega stila oblačenja je zelo pogosta in zelo dobrodošla, saj ponazarja ponos, eleganco in moč. Zanimivo pa je, da naravne črne barve skoraj NI. Pretiravanje s črno barvo lahko deluje dušeče in mračno, krepi občutek brezvoljnosti in depresije.

BELA barva za mnoge sploh ni prava barva. Simbolizira jasnost, nedolžnost in čistost, rojstvo in ima pozitiven vpliv. Je tudi simbol popolnosti, dobrote in večnosti.

SIVA je mešanica bele in črne. Med vsemi barvami je najmanj izrazita. Simbolizira točnost in refleksivnost. Podobno kot črna je dobrodošla v garderobi posameznika, ki stavi na formalen stil oblačenja.

MODRA je barva miru in harmonije. Presenetljivo (glede na današnje dojemanje “delitve barv po spolu”) je nekoč veljala za tipično žensko barvo.

ROZA je barva ljubezni in nežnosti. Nekoč je (zopet presenetljivo) veljala za tipično fantovsko barvo.

VIJOLIČNA je barva domišljije in ekstravagance. Je mešanica modre in rdeče, zato ji nekateri pripisujejo mešane občutke in vpliv ter spodbujanje potrtosti in melanholije.

ZELENA barva simbolizira harmonijo. Narava nam postreže z veliko zelene barve. Simbolizira življenje, neizkušenost, pomlad, svežino … Deluje pomirjujoče in pozitivno.

RJAVA je, tako kot zelena, najpogostejša barva v naravi, a je veliko manj priljubljena. Velikokrat deluje dolgočasno.

Če vas zanima kakšne pomene pripisujemo različnim rožam (če mogoče sestavljate poročni šopek ) kliknite tukaj.

Diplomirati! To je vsekakor cilj vsakega študenta. Zakaj bi se sicer vpisovali na fakultete ter se ukvarjali z učenjem in izpiti? To bi bila izguba časa in denarja, za študenta in njegove starše. OK, saj formalna izobrazba nikakor ni vse, je pa zelo pomembna. Sploh pa…če se že nečesa lotimo je dobro to tudi dokončati.

Vendar pa vpis na fakulteto in opravljanje izpitov ne vodita vsakogar, samoumevno, do diplome. Brez zagovora diplome igra ni končana. In veliko je takih, ki obupajo tik pred ciljem. Iz različnih navedb in virov lahko sklepamo, da precejšen odstotek študentov ne diplomira. (?!!) Zasledila sem celo podatek, da kar 50 odstotkov študentov nikoli ne zaključi študija. Vzroki so različni. Od fiktivnih vpisov, do tega, da se enostavno odločijo zamenjati smer, do muke ob kakem ‘zaguljenem’ izpitu, do straha pred bavbavom imenovanim diploma… Tudi če bi bil odstotek večnih študentov nižji, je škoda, da posameznik odneha tik pred ciljem, še posebej, če je razlog za to “blokada” ob soočenju z zadnjo študijsko nalogo – pripravi in zagovoru diplomske naloge.

Nenadoma si študent sam določa tempo in smer, po kateri namerava priti do cilja. In ravno to lahko postane problem. Če delo ni dobro zastavljeno, se lahko zgodi, da vas skromen obseg dostopnih virov in literature za izbrano področje raziskovanja preseneti šele takrat, ko je tema diplomske naloge že prijavljena, ali prepozno ugotovite, da vas tema v bistvu ne zanima in tako naprej… Vse te zadeve brez potrebe zavlečejo vse skupaj.

Pri vsem skupaj pa je pomembno to, da zaključno delo ne pomeni le pike na i študija, temveč je lahko pomembno okno za nadaljnje priložnosti in usmeritve v začetku delovne kariere. Zato je zgrešen pristop, ki pravi: “Pisal bom o čemerkoli, samo da bom čim prej zaključil!”. OK, lahko je praktičen (ali pa tudi ne) in relativno hiter (ali pa tudi ne), nikakor pa ni uporaben in ne perspektiven.

Pri iskanju primerne teme pride prav, da vemo:

- Koliko nas določena tema zanima.

- Kaj je bilo o temi že napisano in v čem se bo naša naloga razlikovala od že napisanega na tem področju.

- Kaj želimo skozi raziskavo ugotoviti ter ali (in kako) bo naše delo uporabno v praksi.

- Ali imamo dovolj razpoložljive literature in virov z izbranega področja (tako tujih kot domačih)

- Kakšno metodologijo bomo uporabili pri izdelavi diplomske naloge. Zelo pomembno!

- Ali bo tema zanimiva tudi za potencialnega mentorja, saj se mora mentor, konec koncev, z zamislijo strinjati in sprejeti mentorstvo.

Diplomska naloga je lahko je vir težav, napetosti in stresa, če se posameznik nanjo ne pripravi dovolj in pravilno. Prepričana pa sem, da je lahko tudi ali predvsem dobra priložnost, da raziščemo tisto področje, ki nas od nekdaj zanima.

Ne splača se k nastajanju diplomske naloge pristopiti z ‘linijo najmanjšega odpora’ samo zato, da lahko rečemo, da je študij končno pod streho.

Več o tem + nekaj praktičnih napotkov lahko preberete tukaj.

Ne vem ali je razlog lenoba ali pomladanska utrujenost ali mogoče en kup stvari, ki jih ne morem odkljukati do konca in se kar nabirajo ali pa je kaj četrtega vzrok, da sem na tem koncu tako malo aktivna.

Dobro je, če pišeš redno, sproti. Tako razgibaš svoje možgane (seveda če niso že od drugod do dobra razmigani) pa tudi ostaneš v kontaktu s tistimi, ki imajo mogoče navado malo poklikati še tvoj blog.

No, kakor koli že, v blogosferi sem rahlo zaspala. Res je, da sem imela v zadnjem času norijo z drugimi zadevami ampak vseeno…delam na tem, da prekinem ta ‘negativen niz’.

Nekaj zadev sem pripeljala do točke, ko lahko samo še čakam. In to, čakanje namreč, je nekaj v čemer nisem nikoli blestela. Zdi pa se mi, da je danes za vsako zadevo potreben zapleten postopek, kjer je eden najpomembnejših in najobsežnejših delov ravno čakanje. Od komisije do komisije, od tega do onega, tu je treba počakati 7, tam 15, spet drugje 30 dni…in tako naprej…

Čakanje se zdi kot izgubljanje časa…v tem času lahko sicer začneš še kak drugi projekt ampak ga boš končal ravno nekje na pol, ko boš dočakal tisto kar pač čakaš…in potem se nabere preveč na pol zaprtih ali odprtih zadev. Je pa tako zelo fajn, če lahko obveznosti v nekem normalnem času odkljukaš kot opravljene. Ampak hočeš nočeš, ta čakajoči del, pač ni odvisen od tebe.

Hja no, kljub temu pa lahko vpliva nate, name je…malo sem se polenila…mogoče. Drugi namreč pravijo, da si itak moram vsake toliko vzeti malo pavze, odmora, odklopa. Seveda, ampak vse ob svojem času

Za veliko dejavnosti v življenju posameznika lahko rečemo, da so sezonske narave. Včasih mogoče to niti ni najboljši pristop, a izkaže se, da je, v današnjem tempu življenja skoraj nujen. Tudi učenje in priprave na izpite velikokrat prištejemo v kategorijo sezonskega.

Kmalu bo prišlo za študente obdobje učenja in izpitov. Cilj vsakega študenta je uspešno zaključiti študijsko leto, tudi če to pomeni samo izpolnitev pogojev za vpis v naslednji letnik. Poti do tega cilja je več. Nekatere so bolj, druge manj uspešne. Dobro se je zavedati, da celodnevno učenje samo po sebi, brez dobre razporeditve časa in snovi za učenje, ni zagotovilo, da bo rezultat pozitiven in izkupiček opravljenih izpitov zadovoljiv. Na koncu namreč štejejo le opravljeni izpiti in ne število vloženih ur učenja ali število poskusov opravljanja. Šteje kvaliteta in ne kvantiteta.

Če razumemo obveznosti izpitnega obdobja oziroma opravljanje izpitov kot projekt, bodo verjetno prišli prav nasveti, ki jih navajam v nadaljevanju.

Pogoji za uspešno opravljanje izpitov:

USTREZNO PLANIRANJE: Sestavite si razpored izpitov, učenje prilagodite narejenemu razporedu. Vedeti morate kdaj, zakaj in kaj se boste učili.

ORGANIZIRANJE IZVEDBE NALOG: Pomeni prerazporeditev drugih obveznosti in dejavnosti, da bodo prilagojene novemu urniku, v kateremu ima učenje pomembno mesto.

(SAMO)MOTIVIRANJE: je pomembno še posebej, če so vam učne navade trenutno nekaj relativno tujega in vam študijska rutina še ni zlezla pod kožo. Pred seboj morate videti cilj, ki si ga želite doseči – opravljeni pogoji za vpis v naslednji letnik. Dobro je videti tudi, kaj bi pomenilo ne doseganje tega cilja.

IZVAJANJE NALOG IN PLANA: Naj si čas organizirate še tako dobro, naj si učenje planirate do zadnje podrobnosti, ne bo to prav nič pomagalo, če bo izvedba šepala, če boste preskakovali začrtane naloge, če si boste prepogosto rekli: “Ah, še danes, potem pa jutri začnem zares!” ali: “Saj bom jutri nadoknadil/a” …

OBVLADOVANJE ČASA: Zelo pomembno! Čas vam ne sme uhajati. Držite se svojega načrta, da boste lahko po koncu izpitnega obdobja svoj čas namenili vsem tistim dejavnostim, ki jih imate radi, pa ste jih zaradi vašega projekta – doseči pogoje za vpis v naslednji letnik – prestavili na stranski tir.

PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI: Pomembno je, da se zavedate, da ste za uspešno opravljanje izpitov in doseganje vašega končnega cilja v največji meri odgovorni vi. Drugi dejavniki so v tej zgodbi relativno nepomembni. Za neuspešno opravljen izpit je krivo premalo učenja ali nepravilen pristop k učenju, ne pa profesor, ki je bil slabe volje, gneča na cesti, zaradi katere ste se pripeljali na izpit raztreseni … Za uspešno opravljen izpit gredo zasluge ravno tako predvsem vam, ne sreči, lahkemu izpitu ali dobri volji profesorja.

Še nekaj nasvetov za uspešno upravljanje s časom:
- Ne zastavljajte si prevelikega števila ciljev v prekratkem času.

- Vse obveznosti in naloge, ki jih morate opraviti, si zapišite.

- Bodite prilagodljivi: obseg časa, ki ga namenite učenju, prilagodite svojemu znanju, obsegu snovi in njeni težavnosti.

- Ne ukvarjajte se z nepomembnimi zadevami – med pripravami za izpit ne razmišljajte o tem, kaj boste naredili, če vam tega izpita ne bo uspelo uspešno opraviti.

Za vse naloge, obveznosti in projekte velja isto pravilo: Prej začnete, prej boste končali! To velja tudi (ali še posebej) za tiste naloge, ki vam niso tako ljube, med katere morda spada tudi učenje.

Pristop, ki sem ga opisala, ni takšen, ki bi obljubljal dobre rezultate brez vloženega truda. Nikakor. Je pa to pristop, ki resnično deluje. Preverjeno!

Celoten članek na to temo si lahko preberete tukaj.

Pa še res je. Včasih si lahko glavo še tako utrujamo z nekim problemom, pa ga brez prebliska nekoga drugega, ne bomo rešili. Pa čeprav je lahko ta preblisk nekoga drugega, tako droben kot je droben en košček velike sestavljanke. Včasih enostavno ne znamo vsega sami, včasih pa od nas celo izrecno zahtevajo, da neko nalogo realiziramo skupno, ne individualno, ne vsak zase. Definicij tima in timskega dela je veliko, bistvo pa je, da gre za sodelovanje posameznikov, postavljenih pred skupno nalogo.

Med najbolj pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost tima, so vodenje, medsebojno spremljanje uspešnosti, medsebojna podpora, prilagodljivost, timska naravnanost sodelujočih, komunikacija in zaupanje.

Nedvomno je za uspešno timsko delo potrebno zagotoviti tudi učinkovito in nemoteno komunikacijo ter razvoj in ohranjanje zaupanja med člani tima, saj pomanjkanje medsebojnega zaupanja pomeni izgubljanje časa v medsebojnem preverjanju in ščitenju lastnih interesov.

Mnogi so prepričani, in tudi sama temu pritrjujem, da je uspešnost nalog, ki jih timi izvajajo, odvisna od učinkovitosti komunikacijskega procesa. Komunikacija je za timsko delo ključnega pomena, saj omogoča pretok informacij in virov, kar je zelo pomembno, če želimo doseči enoznačno interpretiranje (pomembnih) informacij.

Za uspešnost tima je pomembno, da so njegovi člani visoko motivirani za delo, da so pripravljeni vložiti veliko napora v uresničevanje ciljev, da bi zadovoljili tako svoje interese kot tudi interese organizacije.

Glavne prednosti uspešnega timskega dela so:

- bolj učinkovito doseganje ciljev zaradi medsebojne podpore in sodelovanja,

- člani tima sodelujejo pri odločanju, zato je višja tudi zavezanost ciljem, ki jih sooblikujejo,

- spodbuja občutek zaupanja med člani,

- spodbuja sproščeno izražanje idej, mnenj, vprašanj, dilem,

- spodbuja odprto in iskreno komunikacijo,

- člani tima se medsebojno dopolnjujejo v znanju in sposobnostih,

- pozitiven vpliv na kvaliteto storitev,

- spodbuja prenos znanja in izkušenj.

Timi niso nujno formalne narave. Oblikujejo se lahko spontano, neformalno, kot odgovor na potrebo po čim bolj uspešni, hitri in učinkoviti realizaciji določene naloge. Če navedem dva, vsem zelo znana, pregovora, in sicer ”V slogi je moč.” ter ”Več glav več ve.”, nam bo takoj jasno, zakaj radi posežemo po takem (timskem) načinu dela, pa čeprav velikokrat ne gre za namerno odločitev, oblikovati tim, temveč zgolj za prizadevanje uspešno opraviti tisto, kar smo si zadali, naj bo to projekt v službi, organizacija seminarja, organizacija strokovne ekskurzije ali organizacija družinskega piknika.

Več na to temo si lahko preberete tukaj. Svoje mnenje o timskem delu lahko izrazite tudi tukaj.

Majhne zmage so v življenju pomembne. Za boljši občutek, za spodbudo. Dober občutek je, ko človek ve, da se je za nekaj trudil in da je ravno zaradi tega truda, dosegel cilj, ki si ga je zastavil. Če truda ni, potem verjetno niti ni tistega občutka zmagoslavja, pa naj bo to še tako drobno zmagoslavje, še tako majhen cilj. Za nekoga, ki vso zadevo opazuje od zunaj, je lahko vsa stvar popolnoma nepomembna. Za nekoga, ki je to dosegel pa velika stvar.

Te majhne zmage, so del našega vsakdana, samo opazimo jih ne vedno. Dobro, OK, včasih se zdi, da usahnejo, da jih ni, da nič več ne gre tako kot je treba. Ampak ej, po takem sušnem obdobju, kaka mala, ali malo večja zmaga še posebej zaleže.

In kaj vse si ljudje postavljajo(mo) za cilje:

-         zaključiti študij do takrat in takrat

-         končno prebrati to in to knjigo

-         shujšati do poletja (tale bo verjetno vedno bolj aktualna )

-         narediti 50 sklec brez premora

-         dokončati knjigo, ki jo že nekaj časa skupaj spravljaš

-         iti na kako potovanje

-         srečati se s prijateljem, ki ga že dolgo nismo videli

-         več truda vložiti v zdrav način življenja

-         …

Ogromno je tega. Kaj so vaši cilji? Ta seznam bi se dalo, namreč dopolnjevati v nedogled, z večjimi, manjšimi, neznatnimi in, na prvi pogled, nedosegljivimi cilji.

In če vemo, kaj je cilj, vemo ali se pozanimamo kakšna je pot do tja, potem se poti lotimo, ovire, izzive, naloge…rušimo kot domine-eno za drugo. Na koncu pa je cilj-mala zmaga.

Naj zveni vse skupaj še tako pesniško, je resnično. Za malo zmago oziroma dosežen cilj, moramo imeti nekaj čarobnih sestavin: pot ali način za dosego cilja, voljo in čas doseči cilj, osnovne pogoje, ki so našim prizadevanjem naklonjeni in nekaj malega tudi-sreče.

Nekaj časa nazaj sem pisala o Murphy-jevih zakonih in o tem ali veljajo ali ne-no, to so tiste zadeve, ki spadajo v rubriko sreča in ugodne okoliščine