Včeraj. Pripravila sem se. Dobro in izčrpno. Kot vedno. A ne glede na to, kako dobro obvladaš temo o kateri govoriš, ne glede na to, da se pripraviš tako dobro, da si prepričan, da te nobeno vprašanje ne more presenetiti, zna biti naporno. Še posebej, ker je to KOMUNIKACIJSKA tema. Takrat pa ja moraš biti komunikacijsko neoporečen.
Napeto sem (medtem, ko sem predavala) poslušala in prežala za odzivi svojih slušateljev. Bili so precej aktivni, predvsem na tistih točkah predavanja, kjer so uspeli najti neko rdečo nit povezano s svojim poslovnim življenjem. Iskali so povezave, kjer se je izkazalo, da določeni prijemi in pravila v njihovem poslovnem okolju držijo ali pa se zanemarjajo.
Prisoten pa je bil tudi nek gospod, srednjih let, ki je dajal že v trenutku, ko je stopil v prostor, še pred začetkom seminarja, vtis, da ga zanima le, kdaj bo lahko šel domov. Videti je bil zaspan, nezainteresiran in utrujen. Mislila sem, da je težava v zgodnji uri in pomanjkanju časa, za prvo jutranjo kavico. A situacija se ni izboljšala niti po prvem odmoru, ko je bilo časa za kavico dovolj. Oglašal se ni. Glede na dinamiko celotne skupine, ki je veliko spraševala in sodelovala, sem prišla do sklepa, da tudi ni bila težava v načinu posredovanja snovi. Skušala sem ga spodbuditi, da bi tudi sam kaj rekel. Nekaj zamrmral nato pa zavzel pozo ‘jaz bom od zdaj naprej tiho’. Za tega gospoda enostavno ni bil pravi dan za izobraževanje. Očitno.
Mogoče bodo več o tem povedale ankete o zadovoljstvu.
