header image

Ko pride šef v kontrolo…

Objavil: palma | 3.12.2009 | 1 Komentar |

 

…ni nič takega pravzaprav. Včeraj sem predavala malo večji skupini ljudi in med slušatelje se je pomešal tudi moj nadrejeni, poleg tega pa še dva sodelavca. Ne glede na to, da je zadeva na koncu uspela odlično, moram priznati, da sem imela malo treme pred začetkom. Ko sem to omenila sodelavcu, je rekel, da je to v redu in da bo takrat, ko ne bom čutila nikakršne treme, zadeva za nič. Verjetno res, ker v odsotnosti tudi najmanjše doze treme in ”rešpekta” jemlješ stvari preveč samoumevno, z levo roko oziroma se nanje ne pripraviš dovolj.

                   

Jaz sem se potrudila čim bolje pripraviti. Dan prej sem šla skozi vse svoje materiale povezane s konkretnim seminarjem. Zadeve pregledala, popravila, dopolnila… ljudje so zahtevna bitja, tudi takrat, ko ne vedo kaj bi točno radi, saj ko potegnejo črto, vedo zelo jasno povedati in pokazati, kaj jim je všeč in kaj ni, kaj je nanje naredilo vtis in kaj ne. Zato je potrebno biti dobro pripravljen.

 

Včerajšnja ”kontrola” je bila tako zame dobrodošla zadeva. Seminar je bil izveden dobro, mogoče še bolje kot sicer. Pisala sem že o tem, kako pohvala šteje. Res je tako. Sem videla tudi včeraj. Po zaključku seminarja sem govorila z nadrejenim. Pohvala in zanimanje, ki je bilo pokazano dajeta mojemu delu priznanje, spodbudo in zagon za vsebinski in izvedbeni razvoj, izpopolnjevanje.

 

Odsotnost, tako pohvale, kot kritike na katerem koli področju dela, nas lahko zaziba v varljivo varnost, samozadostnost in rutino, zaradi katere lahko začne trpeti kvaliteta. Kar pa ni dobra pot. Kajne?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Mešano

DAN NA SEMINARJU

Objavil: palma | 22.10.2009 | Brez komentarjev |

Včeraj. Pripravila sem se. Dobro in izčrpno. Kot vedno. A ne glede na to, kako dobro obvladaš temo o kateri govoriš, ne glede na to, da se pripraviš tako dobro, da si prepričan, da te nobeno vprašanje ne more presenetiti, zna biti naporno. Še posebej, ker je to KOMUNIKACIJSKA tema. Takrat pa ja moraš biti komunikacijsko neoporečen.

Napeto sem (medtem, ko sem predavala) poslušala in prežala za odzivi svojih slušateljev. Bili so precej aktivni, predvsem na tistih točkah predavanja, kjer so uspeli najti neko rdečo nit povezano s svojim poslovnim življenjem. Iskali so povezave, kjer se je izkazalo, da določeni prijemi in pravila v njihovem poslovnem okolju držijo ali pa se zanemarjajo.

Prisoten pa je bil tudi nek gospod, srednjih let, ki je dajal že v trenutku, ko je stopil v prostor, še pred začetkom seminarja, vtis, da ga zanima le, kdaj bo lahko šel domov. Videti je bil zaspan, nezainteresiran in utrujen. Mislila sem, da je težava v zgodnji uri in pomanjkanju časa, za prvo jutranjo kavico. A situacija se ni izboljšala niti po prvem odmoru, ko je bilo časa za kavico dovolj. Oglašal se ni. Glede na dinamiko celotne skupine, ki je veliko spraševala in sodelovala, sem prišla do sklepa, da tudi ni bila težava v načinu posredovanja snovi. Skušala sem ga spodbuditi, da bi tudi sam kaj rekel. Nekaj zamrmral nato pa zavzel pozo ‘jaz bom od zdaj naprej tiho’. Za tega gospoda enostavno ni bil pravi dan za izobraževanje. Očitno.

Mogoče bodo več o tem povedale ankete o zadovoljstvu.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Mešano

« Novejši zapisi

Kategorije